тαмαяα zαяα

V življenju je potrebno uskladiti mnogo stvari: službo, družino, čas zase, družbo pa še kaj bi se našlo. Pa mi je zadnjič ena osebica (ženskega spola) dala misliti, ko je izjavila, da imamo ženske neprimerno več odgovornosti kot moški – hodimo v službo, skrbimo za dom in otroka pa po možnosti še za moža. Je to res ali je to izključno naša krivda?

Po mojem mnenju ima vsaka ženska točno toliko dela, kot ga sama želi imeti. Če ji gre na živce, da sta oba s partnerjem pol dneva v službi, ko pa prideta domov se on zlekne na kavč ona pa v kuhinjo in k otrokom si je tega sama kriva. Ker ni “postavila pravil”, da če sta oba v službi in oba služita denar bosta tudi za dom skrbela skupaj in počivala skupaj.

In sem zadnjič slišala (iz ust starejšega “gospoda”), da sem zajebana in da bom zaradi takšnega pogleda celo življenje ostala sama, ker (baje) ni veliko moških, ki bi to tolerirali. Da dokler bo trajala zaljubljenost že še, kasneje pa… mi bo po možnosti pobegnil, jaz pa bom ostala sama (in verjetno z otrokom).

In sem potem človeka, ki mi je rekel to vprašala: in kakšno škodo mi bo s tem povzročil? Ker moje mnenje je, da mi bo s tem samo prihranil delo, ki bi ga morala opravljati še za eno osebo več. Kar pomeni – za eno osebo manj likanja (in če moški nosi srajce se to krepko pozna), manj pospravljanja za eno osebo, manj slabe volje, ko bom zvečer padla mrtvo utrujena v posteljo on pa bo spočit, ker je pred in po kosilu oddremal par kitic.

Ne, ne, pri meni se kaj takega ne bo izšlo. In niti ne kaže, da bi lahko postalo tako. IIn nič ne kaže, da bi bila zaradi takšnega pogleda na življenje lahko res celo življenje sama.

Seveda se naredi kdaj “izjema”: nekdo opravi več, drug manj. Enkrat, ko je nekdo utrujen vse postori drug in obratno. Ampak vsakdanjega življenja si pa res ne predstavljam v skrbi za npr. enega malega in enega odraslega otroka.

Hvala bogu imam občutek, da se mlajša generacija moških tega zaveda. Najslabše so jo odnesle naše mame, ki so ravno začele s potjo zaposlenih žensk, moški pa še niso bili pripravljeni na “korak naprej”. In tako so povečini res ostale same v skrbi za celotno družino + službo. Npr. generacija starih mam je bila še povečini doma in so skrbele samo za dom in družino, medtem, ko so moški hodili na delo in domov nosili denar za preživetje.

In tako se mi nehote postavi vprašanje: ali s(m)o ženske skozi “evolucijo” zafrknile same sebe? Prevzele toliko več obveznosti, da zdaj nobene več ne opravimo res dobro? Kaj najbolj trpi? Po moje družina. Če gledam kakšne zverine so postali otroci, kako so nekateri popolnoma brez kulture in osnovnega bontona (madona jaz imam psa lepše vzgojenega kot je marsikateri otrok), mamice pa se ob tem samo nasmehnejo in obrnejo stran mi je jasno kaj najbolj trpi. In to vse za ceno česa? Nekaj več denarja? Uspeha na “poslovnem področju”? Povejte mi, koliko RES poslovno uspešnih žensk poznate in primerjajte številko s tisto, ki jo dobite, ko odgovorite na vprašanje, koliko žensk poznate, ki pač hodijo v službo za neko “povprečno” plačilo. Je plačilo za takšno življenje res vredno cene, ki ga plačujemo zanj?