тαмαяα zαяα

… da bi radi povedali nekaj pa ne smete? In potem ne veste, kaj bi lahko povedali? In ostanete tiho? No mene zadnje čase težijo določene zadeve o katerih bi blaaaaaazno rada pisala na blogu pa… vem da ni pametno. In v bistvu vem, da dokler tega ne bom dala iz sebe, ne bom pisala nič druga. Zato pa je takšna tišina na tej strani, zato se me ne sliši več.

Hja, mučno je. Vedno sem bila direktna, tudi če to ni bilo pametno, zdaj pa modro molčim. Modro? Recimo. Boli me glava, ko se zbudim, boli me glava, ko grem spat. Nimam energije, nimam volje. Poberejo mi jo točno tiste stvari, o katerih ne smem pisati. In če bi vsaj lahko napisala… če bi vsaj lahko. Pa vem, da še ne smem. Vem pa da bom… kmalu. Do takrat pa imam pred sabo odprto nekaj drugega in pišem tja. Si zapisujem. Čeprav vem, da ne bom nikoli pozabila, no… vsaj ne še tako kmalu.

Vem, da v bistvu nimam kaj veliko jokati, ker… imam marsikaj o čemer drugi samo sanjajo. Vendar… jaz si želim nekaj drugega. Nekaj, kar se mi zdi, da je v današnjem svetu skoraj utopično želeti si, vendar postajam čedalje bolj podobna razvajenemu otročaju, ki cepeta in vpije “hoooočeeeem”. Ja, hočem. Pa vem, da trenutno… morda čez kakšen mesec, dva. Morda bom takrat spet živela v iluziji, da pa sem dobila, kar sem si želela. Morda se bom “zaklala”, morda bom… ne vem.

Vem pa, da če ne bom tvegala ne bom nikoli vedela. In vem, da imam dovolj tega, da se zbujam in hodim spat z glavobolom. Res. Ker je prenaporno. Psihično. Ker vem, da je vse to samo posledica nekaterih zadev, ki se vlečejo že veliko predolgo. In čas je, da nekdo potegne črto. In vem, da bom koneckoncev to morala biti jaz.

Otrok v meni pa še vedno cepeta… medtem ko odrasla oseba v meni dela vse, da bi otroku zadostila. Ja… pa naj še kdo reče, da otroci (pa četudi tisti, ki so del nas samih) niso glavni na tem svetu.