Je sošolka iz OŠ Nina (Radio Celje) rekla, da moram nekaj napisati na temo vzpona na Šmohor. Pa bom ane 
Škoda, ker so mi Šmohor toliko priskutili v osnovni šoli, da me niti podrazno ne spraviš več peš gor. Res. In smo se napokali v 2avtomobila: teta pa mami pa 2 sestrični, moj dragi pa jaz. Ati pa s kolesom na tekmo.
Edino kar se mi je zdelo res žalostno na cilju, da smo bili edina družba, ki je navijala ob prihodu “našega” na cilj. In to res glasno navijala. Hja kaj češ…. babe naše familije.
Se je ati dobro odrezal. Res. Kar rasla sem od ponosa, ko je (niti malo zadihan lepo prosim) prikolesaril čez ciljno črto. Dobila sem ga na dveh slikah – ena lepo ko še kolesari proti cilju, ker pa sem kronično nagnjena k pozabljanju fotoaparata doma mi je seveda na ciljni liniji ušel – pa tako lepo dvignjeno roko je imel tam. Ah telefoni, telefoni. Sem rekla, da bom 12.9. snemala prihod čez cilj, ko gre na Celjsko kočo. Ja… jaz bom šla 100% z avtom!
No pa še nekaj o sami organizaciji (da jih ne dobim za ušesa od Nine!!). Vse je bilo pripravljeno SUPER, zagodlo pa nam jo je vreme. In smo odšli takoj po tem, ko je ati prikolesaril gor (no, takoj ko so odprli cesto) pa še to je bil naš kolesar premočen do kosti. Po besedah sosedov, ki jih dež ni motil (seveda, saj jim ni bilo treba s kolesom v dolino) se je potem razvila prava žurka. Vsekakor upam, da bo ta vzpon tudi naslednje leto in da bo vreme malce bolj prijazno do tekmovalcev, pohodnikov in seveda samo nas – navijačev.