Zanimivo je opazovati kako malček raste. No kako raste iz prvo novorojenčka v dojenčka in potem v malčka.
Zanimivo je kako smo vsi komaj čakali, da bo naredil prve korake, zdaj pa… no zdaj bi pa včasih prav “sedlo”, da bi bil kakšne 10min pri miru. Pa ni. Hvala bogu. Energije ima za izvoz in to kljub temu, da je odkar je v vrtcu kar naprej bolan. Ampak bomo dali to leto “čez” pa bo potem lažje.
Vrtec… ja. Imamo menda najboljši vzgojiteljici, res. Zakon sta. Če mi pa kaj ni žal, mi pa ni žal, da smo ga vpisali kamor smo ga. Res, kapo dol. In to, da shendlata toliko otrok… meni se zrola.
Včasih se prav zalotim kako ga podcenjujem, da nekaj še ne razume. Ooooo pa kako on vse razume in kako nas ima vse nagruntane kako bo pri komu kaj dosegel. Čisto prepameten je. In živali, živali so zakon!
In res ni nič lepšega kot to, da pride otrok do tebe in ti stisne enega takega mokrega lubčka. Ne ni. Pa naj bo še tako zaje_an dan pa ti ga napolni s sončkom. Tudi če moraš biti zaprt med 4 stene in sonček gledaš samo skozi (že ka umazana) stekla.
Kavica je super sploh tista prva jutranja paše v miru. Kadar mir seveda je.
